Koroški kantavtor Milan Kamnik je že od leta 1979 član Kulturnega društva Prežihov Voranc. Kot član vokalno instrumentalnega ansambla "Kora" se je takrat priključil ravenskemu društvu. V devetdesetih letih pa se je Milan kot pevec osamosvojil. V tem času so ga pritegnila Prežihova dela. Ponovno jih je začel prebirati in začel iz njih črpati snov za svoje skladbe. Med prvimi je uglasbil tile pesmi, ki so jih navdihnili Prežihovi junaki: JIRS IN BAVH (po Prežihovi noveli Jirs in Bavh), SVETNEČI GAŠPER (po Prežihovi noveli Pot na Klop). Ob teh je na njegovi prvi samostojni zgoščenki še nekaj pesmi v koroškem narečju: Pacl g'r na ojgn, V Libeličah, Rad 'mam pir, Koroška fara (ljudska). Pesmi so izšle na Kamnikovi prvi zgoščenki Dolina smrti maja 1996.

Kantavtor je v svojem značilnem slogu ustvarjal naprej. Na vsaki novi zgoščenki je dodal tudi enega ali nekaj Prežihovih motivov: LEVI DEVŽEJ (po Prežihovi črtici Levi devžej). Ob tej je na zgoščenki še nekaj pesmi v koroškem narečju: Ibržnik, Aubetn ded, Fršolnga, Grubanje (H Tonijo na pir). Pesmi so izšle na njegovi drugi zgoščenki marca 1999.

Prežihovi siromaki in drugi tragični liki so ga vedno bolj obsedali. Postajali so vedno bolj pogosta snov njegovega glasbenega ustvarjanja: VODE PA NI (po Prežihovi noveli Vodnjak), SLOVENEC SEM (po Prežihovi črtici Dobro jutro), URŠLJI GORI (pesem posvečena Prežihu in Uršlji gori). Ob teh sta na tretji zgoščenki še dve pesmi v koroškem narečju: Skurne besiede in Ferderban svet. Pesmi so izšle na Milanovi tretji zgoščenki Je še kdo srečnejši kje? septembra 2001.

Zdaj je pred vami njegova četrta zgoščenka. Pomenljivi naslov PREŽIH IN JAZ pove vse! Na njej je posnetih šest tistih pesmi, ki jih je priredil in ustvaril po delih našega pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, dodane pa so še Prežihu in Uršlji gori posvečena pesem ter tri najbolj značilne pesmi v koroškem narečju, ki po motiviki zelo spominjajo na svet Prežihovih junakov, četudi snov in motiv nista povzeta po njih. Na zgoščenki so torej vsi, že prej navedeni s Prežihovim delom povezani posnetki, nova pa je pesem ŠLEKA PAC (po Prežihovi črtici Potolčeni Kramoh).

Kamnikova glasba ne pozna visoko donečih tem in prefinjenih izrazov. Sprenevedanje in leporečenje sta mu tuja. Kljub temu ima na vsakem koncertu dovolj poslušalcev, - od najmlajših pa vse do najstarejše generacije Korošcev. Prisluhnejo mu, da ujamejo kanec narečnih starožitnosti, uglasbenih v njegovem specifičnem izrazu, ki mu kot laiki za glasbo ne znamo reči drugače kot "koroški country". Avtor posega po naturnem koroškem izrazju in v narečju izredno učinkovito izrazi tisto, kar želi. To pa so drobne ter velike stiske in težave pa tragika in nesreča preprostih malih ljudi. Ljudi, ki jih je življenje postavilo dobesedno "bogu za hrbet", na rob življenja. Ta rob pa je rezerviran za reveže, uboge otroke, sramežljivce, pijančke, čudake in vaške posebneže, skratka za odvečne ljudi - za "ibržnike".

Pa še nekaj izdaja ta njegov odnos: rad ima te preproste koroške ljudi, zato živi z njimi in ustvarja zanje. Kdo ve, koliko mladih je (nemara čisto nehote) s svojo glasbo osvestil, da so se globlje zazrli v svet Prežihovih junakov? Ni mu težko peti v živo, kar je danes za veliko "pevskih zvezd" prava muka. Ko sede na svoj stol na odru, je v svojem elementu. In ko v že tradicionalni opremi s črnim klobukom z akustično kitaro in ustnimi orglicami spremlja usodo Svetnečega Gašperja in drugih Prežihovih junakov, pred nami spet zaživijo usode Vorančevih likov. Ne samo v duhu, tudi v resnici slišimo kašljanje in preklinjanje zakrknjenega pijanca. Poslušamo klokotanje vode, ki je zalilo nesrečnega Borovnika. Vidimo majhne sosedove "siroteje", ki se siti odmikajo po beli gazi v črno noč... To je svet Prežihovih frat, globač, nicin in hudournikov. V malo bolj sodobni obliki na ga je oživil naš koroški kantavtor.

Ravenska občina in Kulturno društvo Prežihov Voranc sta po najboljših močeh skušala pomagati Milanu pri izidu koroške zgoščenke. Tudi zato, ker je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc njegov najljubši pisatelj, se je Kamnik odločil s Prežihom povezano glasbo predstaviti širši javnosti ravno ob Prežihovih dnevih 2003, v letu torej, ko smo slavili 110. obletnico njegovega rojstva.

Vsi Korošci smo zato ponosni na ta Kamnikov podvig. Ponosni zato, ker vemo, da se tudi naš pevec zaveda, da Koroška je in bo vedno le toliko naša, kolikor jo bomo poznali in kolikor jo bomo skušali razumeti!